
Na robu zaznave se najprej pojavi občutek, da površina ni nikoli nevtralna. Vsak stik nekaj premakne: pogled, dih, svetloba, bližina drugega telesa. Tisto, kar se zdi zunaj, se počasi naseli v notranjost, ne kot jasen pomen, temveč kot pritisk, madež, dražljaj, sled. Meja med jazom in okoljem ni jasna ločnica, ampak razdražljivo, prepustno polje.
Razstava poteka v okviru sodelovanja s KIZC MO RS.
Dela na razstavi
Nekaj se je zalomilo.
Tvoja seja se je iztekla. Osveži stran v brskalniku in poskusi ponovno.
Vsa dela so prikazana.
Telo je obala brez horizonta
Na robu zaznave se najprej pojavi občutek, da površina ni nikoli nevtralna. Vsak stik nekaj premakne: pogled, dih, svetloba, bližina drugega telesa. Tisto, kar se zdi zunaj, se počasi naseli v notranjost, ne kot jasen pomen, temveč kot pritisk, madež, dražljaj, sled. Meja med jazom in okoljem ni jasna ločnica, ampak razdražljivo, prepustno polje.
Umetnikova dela naslavljajo to mejo. Koža ni predstavljena kot ovoj, temveč kot prostor pogajanja: med željo po odprtosti in nagonom po zapiranju, med dotikom in umikom, med svetom, ki sili noter, in telesom, ki se pretvarja, da ostaja celo. Figure so razprte, zabrisane, preosvetljene ali ujete v mreže pogledov, gest in barvnih usedlin. Njihova prisotnost ni mirna; zdi se, kakor da so ujete v trenutek, ko čutenje postane premočno, da bi ostalo nevidno.
Motiv narave se tu ne pojavi kot obljuba miru, ampak kot nečloveška bližina, ki ne potrebuje dovoljenja. Morje, zelenje, svetloba, zrak niso zunanje podobe, temveč možnosti vdora. Hrepenenje po horizontu se sreča s strahom pred odprtino. Človek si želi biti predrt, a le do mere, ki jo lahko nadzoruje; želi čutiti več, vendar brez tveganja, da bi se v tem razpustil.
Kot celota slike govorijo o paradoksu sodobne občutljivosti: nenehno si ustvarjamo filtre, prevleke in distance, obenem pa nas izčrpava prav to, da ničesar več zares ne spustimo skozi. Ne prikazujejo teles, ampak trenutke, ko telo postane vprašanje. Kaj pomeni biti odprt, ne da bi izginil? Kaj pomeni ostati cel, ne da bi otrdel?
Izjava umetnika
"Spomin znotraj svoje izumetničene gmote preteklih doživetij in opredeljenih čustev vsebuje majhne točke vtisnjenih čutnih prebliskov, ki vedno veljajo za realne, iskrene in neprilagojene na sedanja počutja. Taki prebliski začnejo moj slikarski proces in določijo meje realnega v motivu, ki se kasneje sreča s subtilno fantazijo. Upodabljanje spomina temelji na iskrenem in hipnem procesu slikanja in deluje kot pisanje dnevnika. Naslikane podobe so ujete v izoliranem trenutku tik pred zajetjem pravega spomina in so polne nedovršenih čustev, skritih v barvno mesenost. Motivi na slikah so idealni dokler iz podob ne izbruhne izpoved in jih oživi. Z naivnim plastenjem različnih tehnik tvorim atmosfero, ki lep spomin spremeni v naslikanega."
O razstavi:
Sodelujoči umetnik: Janez Škrlec.
Kurator: Matej Tomažin.
Spletna razstava:
Otvoritev spletne razstave: 19. 6. 2026, ob 11:00.
Trajanje spletne razstave: 19. 6.−4. 9. 2026.
Fizična razstava:
Otvoritev fizične razstave: 19. 6. 2026, ob 11:00, galerijski prostor KIZC, Ministrstvo za obrambo RS.
Trajanje fizične razstave: 19. 6.−4. 9. 2026, obisk razstave v času uradnih ur KIZC MO RS.